Novice in obvestila Tekoče novice in objave dogodkov - OZVVS Velenje

Na dan suverenosti, 25. oktobra 2018, je v nekdanjem Domu borcev in mladine v Velenju vrata odprl Spominski center 1991. To je prostor, namenjen ohranjanju spomina na čas, ko se je rojevala naša država. V njem je na ogled razstava o procesih in dogodkih osamosvajanja Slovenije v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini, ki sta bili leta 1991 združeni pod skupnim poveljstvom 89. Območnega štaba Teritorialne obrambe s sedežem v Velenju.

Predsedstvo velenjskega Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo in Odbor organizacije Policijskega veteranskega društva SEVER - Odbor Velenje   sta v soglasju z Muzejem Velenje ter Mestno občinto Velenje že leta 2012 začela zbirati gradivo o dogodkih iz leta 1991. Z zbranim spominskim gradivom, kot so fotografije, vojaške karte in zanimivi predmeti, želimo obeležiti pomembno dogajanje v času osamosvojitvene vojne. 

V Spominskem centru 1991 je na ogled stalna razstava o procesih in dogodkih, ki so se v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini dogajali v času osamosvajanja Republike Slovenije. Center naj bi v prihodnje postal prostor vzgoje, izobraževanja in kulture ter prostor druženja, srečevanja in povezovanja domoljubnih ljudi. V spominskem centru bo na ogled najrazličnejše gradivo, med drugim fotografije, vojaške karte, različni predmeti. Gradivo so ob pomoči Muzeja Velenje zbirali Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Velenje in Policijsko veteransko društvo SEVER - Odbor Velenje.

Na novinarski konferenci so spominski center 1991 predstavili (od desne): predsednik Komisije za zbiranje spominskega gradiva 1991 Miran Ahtik, župan Mestne občine Velenje Bojan Kontič, Mojca Ževart, direktorica Muzeja Velenje, ki bo spominski center prevzel v upravljanje in Aleksandra Forštner, Urad župana, stiki z javnostmi.

Velenje je po besedah župana Bojana Kontiča prvo mesto, kjer so uredili takšen spominski center, v katerem bodo lahko obiskovalci spoznali obdobje slovenskega osamosvajanja. Bojan Kontič je na novinarski konferenci pred odprtjem spominskega centra izrazil željo, da bi zanamci spoznali vsako obdobje slovenske zgodovine in tako usmerili svoj pogled v prihodnost. Ker so spomini na osamosvajanje Slovenije še sveži, slike pa so jasne, se po Kontičevi oceni zgodovine ne da potvarjati.

Osrednji govornik je bil župan Mestne občine Velenje Bojan Kontič, pozdravna govora sta imela ministrica za pravosodje Republike Slovenije Andreja Katič in minister za obrambo Republike Slovenije Karl Erjavec.

Nagovor Mirana Ahtika, predsednika Komisije za zbiranje spominskega gradiva 1991

Spoštovane veteranke in veterani Zveze veteranov in Policijskega veteranskega društva Sever, spoštovani pripadniki Narodne zaščite in Civilne zaščite, spoštovani predstavniki družin, ki ste skrivali orožje Teritorialne obrambe in Milice v Šaleški in Zgornji savinjski dolini, spoštovani gostje, občanke in občani, domoljubi iz vrst Združenj  borcev za vrednote NOB, Zveze častnikov, Društva generala Maistra, Društva brigadirjev in vsi, ki vam današnji Dan suverenosti in otvoritev našega Spominskega centra nekaj pomeni. 

Veseli in srečni smo, da ste danes tukaj z nami v Velenju.    
Danes je Dan suverenosti. Najmlajši slovenski državni praznik.

Beseda suverenost zveni učeno. Notranjo suverenost si ustvari  država, ki na svojem natančno določenem  ozemlju izvaja oblast v dobro državljanov in prebivalcev države, ki so dolžni upoštevati zakonodajo svoje države. Zunanjo suverenost si država pridobi, ko jo priznajo tudi druge države, članice mednarodne skupnosti. Slovenija vse to ima.

V noči na 26. oktober 1991, ko je njeno ozemlje zapustil zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade, je Slovenija pridobila in uveljavila svojo notranjo in nekoliko kasneje tudi zunanjo suverenost  kot samostojna in neodvisna država – Republika Slovenija.
Vendar suverenost  nikoli in nikjer ne pride sama od sebe. Slovenski narod je v zadnjih stoletjih živel v kar nekaj državah in tvorbah. O nekaterih smo se učili v šolskih knjigah,v  drugi  smo nekoliko starejše in srednje  generacije tudi živele.
Razpad  ali razgradnja  bivše federacije- socialistične federativne republike Jugoslavije – bi se morda lahko zgodil na drugačen, miren način. V nekem delu Evrope se je to približno takrat zgodilo. V razgretem  vzdušju Balkana, zgodovinsko pogojenih mednacionalnih sporih  in dolga desetletja skritih nacionalnih težnjah narodov Jugoslavije, se to preprosto ni moglo zgoditi.
Vojaški vrh Jugoslovanske ljudske armade, ki se je sam oklical za zadnji branik Titove Jugoslavije , je ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti  Republike Slovenije, ocenil, da bodo tankovske kolone  na slovenskih  cestah in prebiti zvočni zid nad Ljubljano dovolj, da bo Slovenija pokleknila in odstopila od razglašene samostojnosti. Cilji vojaških kolon so bili točno tisto, kar bi, če bi bili doseženi, uveljavitev notranje in zunanje suverenosti nove republike Slovenije oddaljilo za desetletja. Zasesti vse mednarodne mejne prehode, zasesti mednarodno letališče, obvladati vso pomembno infrastrukturo, zasesti in obvladati komunikacijsko tehnologijo, RTV hiše in TV oddajnike ter na koncu še parlament, vlado  in Predsedstvo Republike Slovenije, so bili cilji, ki so bili z enotnim pogumom slovenskega naroda, z odločnim vojaškim odporom slovenskih teritorialcev in miličnikov in odločnostjo takratne slovenske oblasti  preprečeni že takoj na začetku. Žal so bila v tem odporu izgubljena tudi dragocena človeška življenja, položena na oltar nove države. Naj ne bodo nikoli pozabljena.

Spominski center 91, ki smo ga v Velenju skupaj postavili veterani Zveze veteranov in Policijskega veteranskega društva Sever ob sodelovanju drugih domoljubnih organizacij, financiranju MO Velenje in strokovnem vodenju s strani Muzeja Velenje, ima glavni namen, da sedanjim in kasnejšim generacijam na neposreden način prikaže vlogo, ki so jo v teh osamosvojitvenih dogajanjih in vojnih dogodkih na našem območju odigrali domoljubi, bodisi v uniformah teritorialne obrambe ali milice, s trakovi narodne zaščite na rokavu ali v oblekah civilne zaščite. Na vseh hišah in objektih,v katerih je bilo jeseni 90 skrito orožje teritorialne obrambe in milice so sicer nameščena spominska obeležja, vendar mora za zgodovino ostati pojasnjena celota pogumnega ravnanja  komandantov občinskih štabov v  Velenju in Mozirju, ki sta zavrnila ukaz nadrejenega komandanta, da se orožje teritorialne obrambe odpelje v skladišča JLA. Poleg njiju je enak pogum pokazalo še 14 drugih komandantov v Sloveniji, od tega še trije drugi na območju zahodnoštajerske pokrajine. Tudi to ohranjamo za zgodovino v našem centru. Poleg oboroženih sil - Teritorialne obrambe in Milice, je bila za celovit odpor  potrebna tudi pripravljenost vseh ostalih obrambnih struktur. Svoje delo je opravljala civilna obramba, na  cestah so bile prepreke iz betonskih blokov ,zvarjene so bile protioklepne ovire iz jamskih lokov, na svojih opazovalnicah so dežurali in opazovali lovci, center zvez in radioamaterji so s svojimi  postajami ponudili pomoč enotam teritorialne obrambe, redne enote milice so izvajale kontrolo terena, zdravstveno osebje v zdravstvenih ustanovah se je pripravljalo na sprejeme morebitnih ranjencev.
 Z dokumenti, zapisi, fotografijami in filmskimi prikazi v spominskem centru ohranjamo spomin na delovanje vseh teh struktur.
Za zgodovino se nam je zdelo pomembno ohraniti in zapisati tudi dejstvo, da ta celota obrambne pripravljenosti ni bila vzpostavljena in zgrajena šele leta 90 ali 91. Že dve desetletji prej se je na našem območju, podobno kot v celi Sloveniji, pričel graditi sistem splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Takratni občini Velenje in  Mozirje sta precejšen del svojega družbenega proizvoda vložili v nakup materialno tehničnih sredstev za enote in štabe teritorialne obrambe in civilne zaščite. Uprave organov za notranje zadeve so formirale in oborožile svoje posebne in vojne enote milice, usposabljali so se rezervni organi milice ter pripadniki Narodne zaščite. Vzpostavljalo se je koordinirano obrambno načrtovanje in ravnanje štabov teritorialne obrambe  in postaj milice. Celoten koncept takratne splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite prikazujemo v uvodnem delu našega spominskega centra.

V nadaljevanju mi dovolite, da se ob 50 letnici ustanovitve teritorialne obrambe Slovenije  in kot dolgoletni teritorialec dotaknem še aktualnih dogajanj ob proslavi 50 letnice teritorialne obrambe Slovenije.
Nikakršnih dveh teritorialnih obramb v Sloveniji ni bilo. Ta trditev je absurdna, četudi jo izreče človek z doktorskim nazivom  v uniformi polkovnika slovenske vojske ali pa celo vrhovni poveljnik slovenske vojske.
Proglasiti teritorialno obrambo pred letom 1991 za podaljšek okupatorske armade, ki je sovražno delovala proti osamosvojitvi Slovenije, pa je sploh najbolj sprevržena trditev, ki jo je  možno zaslediti. Zato naj nedvoumno in jasno povem. Vse enote in vsa poveljstva  89. Območnega štaba teritorialne obrambe Velenje, ki je nastal z združitvijo občinskih štabov  Velenja in Mozirja in so  bile mobilizirane v osamosvojitveni vojni, so bile v  istih sestavah formirane že ob zadnji večji reorganizaciji  teritorialne obrambe 1985, tako v Velenju, kot v Mozirju. Po enotnem pristopu v celi zahodnoštajerski pokrajini je bila  leta 90 organizirana le Manevrska struktura narodne zaščite, sestavljena iz veje teritorialne obrambe kot zelena in iz veje Milice kot modra linija. Spomladi 91 je v skriti akciji   nastala le še ena enota,  formirana iz rezervistov bataljona JLA. Nikoli nismo bili razoroženi, tako v teritorialni obrambi kot Milica smo imeli dovolj orožja za vse svoje enote. Dva generala, nekaj visokih oficirjev v republiškem štabu ter nekaj pokrajinskih komandantov, ki so ostali lojalni  jugoslovanski ljudski armadi in so pokorno izvrševali ukaze iz Beograda, pa ne morejo predstavljati celotne strukture  slovenskih teritorialcev, ob tem , da že od oktobra leta 90  niso imeli več nobene pristojnosti nad teritorialno obrambo Slovenije.  

Na tem mestu si dovolim citirati besede povezovalca na osrednji proslavi ob 50 letnici TO v Ljubljani Danijela Malalana.
Citiram:
» Še pomnite, hodili smo na orožne vaje, spali pod šotorskimi platni in se utrjevali v vojaških veščinah. Po uradnih zapisnikih » Generalne inspekcije narodne armije » je bila slovenska TO najboljša, najbolj vojaško izurjena TO v bivši Jugoslaviji. To se je potem izkazalo tudi v vojni. Res je, nosili smo na kapah rdeče zvezde, toda uniforme  so bile slovenske, poveljevalo se je slovensko, pilo in pelo ob ognjih se je slovensko, res je, kleli smo po srbsko. Kdo nam lahko reče, da nismo domoljubi? Da smo samo podaljšek sovražne vojske, ko le ta še ni bila sovražna.  Ne, mi nismo odpisani! Ker smo še vedno eni in isti ljudje, eni in isti borci. Včeraj z zvezdo, danes  s Triglavom in slovensko trobojnico na kapi. Ni bilo čudeža. Mi smo to. Ne, nismo odpisani. Vračamo se ponosno v slovensko zgodovino.
Zgodovina  niso le ukazi in dokumenti v arhivih. Zgodovina smo živi ljudje, ki lahko pričamo. Pripadniki teritorialne obrambe,  skupaj s slovensko Milico, smo osamosvojitelji. Vsak posebej in vsi skupaj.  Mi nismo le material za politične zgodbe in hrana za nenasitne ege prikrojevalcev zgodovine. Ne dovolimo spreminjanja zgodovine. Mi smo živa zgodovina osamosvojitve »
- konec citata.

Naj se na  koncu zahvalim vsem sodelavcem v Komisiji za zbiranje spominskega gradiva 91 in ožji delovni skupini za naporno večletno delo, predsedstvom obeh veteranskih organizacij za podporo in pomoč, Mestni občini Velenje za investiranje projekta ter Muzeju Velenje za strokovno podporo ter končni prevzem Spominskega centra pod svoje okrilje. 

Želim,da bi ta Spominski center postal objekt zgodovinskega spoznavanja slovenske osamosvojitve in center domoljubnega srečevanja vseh veteranskih in drugih domoljubnih organizacij tega območja. 

Hvala !