Novice in obvestila

Knjižnično-informacijski in založniški center Ministrstva za obrambo in Vojaški muzej Slovenske vojske sta v jubiljenem letu, ob 25-obletnici Vojne za Slovenijo, v četrtek, 15. septembra, pripravila odprtje razstave Vojna za Slovenijo 1991. Slavnostni govornik na prireditvi je bil general major Ladislav Lipič, predsednik ZVVS. Razstavo Vojaškega muzeja Slovenske vojske prinaša izbor dokumentarnih fotografija in dokumentov, ki prikazujejo procese vojaške obrambe Republike Slovenije leta 1991.

Spoštovani!
Najprej mi dovolite, da se zahvalim za povabilo in zaupanje, da lahko ob tem za vse nas pomembnem tako kulturnem kot tudi strokovnem dogodku spregovorim v tej ugledni ustanovi, kar Ministrstvo za obrambo prav gotovo je. Razstava, namenjena in posvečena naši osamosvojitvi in predvsem osamosvojitveni vojni je eden izmed številnih dogodkov v letošnjem jubilejnem letu, letu, v katerem praznujemo četrt stoletja naše samostojnosti. Naj posebej poudarim: takratni čas je bil čas tesne povezanosti političnih in obrambno varnostnih struktur, ki so imele jasen cilj – ustvariti boljše razmere za življenje državljank in državljanov ter imeti svojo lastno državo, kjer bo demokratična družbena ureditev zamenjala socialistični enostrankarski sistem in v katerem se bomo lahko pridružili družini evropskih narodov kot enakopravni in enakovredni narod. To je bila na plebiscitu decembra 1991 jasno izražena odločitev ljudi in to smo v obrambni vojni, vojni, ki nam je bila vsiljena, tudi uresničili, za kar gre zahvala vsem, ki so v njej aktivno, v kateri koli obrambno-varnostnih in tudi v civilno-družbenih organizacijah sodelovali.
Ob takšni priložnosti, kot je današnja in predvsem zaradi organizatorjev, kot sta Vojaški muzej SV in Knjižnično-informacijski in založniški center MORS in seveda prisotne javnosti, je nujno ozreti se v zgodovino uporništva slovenskega naroda, ki je ne samo veličastna, ampak v posameznih obdobjih tudi krvava in tragična in kot takšno jo moramo razumeti. Zato je vsakršno sprenevedanje in spreminjanje ter prilagajanje zgodovine različnim ne samo družbenim ureditvam, ampak tudi ideološkim in strankarskim potrebam neumestno in je to žalitev za vse žrtve vseh vojn in spopadov.
Slovenski narod je v 20. stoletju bil izpostavljen različnim viharjem in za različne državne tvorbe so se Slovenci borili in umirali v dveh svetovnih vojnah. Po prvi, ko so se risale nove meje novo nastalih držav, po pariški mirovni konferenci, je Prekmurje, ki je bilo 900 let zunaj matičnega slovenskega ozemlja v okviru avstro-ogrske monarhije, pripadlo Kraljevini  SHS. Na drugem koncu naše dežele, na Primorskem, so zgodovinski dogodki zarezali globoka znamenja tako v ozemlju kot tudi v ljudeh. Kraljevina Italija je z Rapalsko pogodbo novembra 1920 priključila ne samo narodnostno mešana, ampak tudi popolnoma slovenska ozemlja k svoji državi Italiji.
Po podpisu mirovne pogodbe leta 1947 in po sklepih mirovne konference iz Pariza je Primorska pripadla takratni Jugoslaviji, Italija pa je obdržala Kanalsko dolino, Rezijo, Beneško Slovenijo ter Gorico in njeno okolico. Prav je, da se tudi danes spomnimo tega praznika, ki je praznik vseh Slovencev, tudi in predvsem zaradi pozitivne politične zgodovine in zgodnjega upora proti fašizmu.
Seveda ne smemo pozabiti bojev Maistra in njegovih borcev za severno mejo, ki so zakoličili še danes skoraj v celoti veljavno slovensko nacionalno ozemlje. Omenil sem zgodnji upor Primorcev zoper fašizem in ne smemo pozabiti organizacije TIGR ter dejanj tigrovcev za dvig samozavesti ljudi ob širjenju te nevarnosti, ki je takrat že slišala na ime vojna. Ustanovitev OF slovenskega naroda in upor proti okupatorju v II. svetovni vojni je uvrstil slovenski narod med velike zmagovalce proti hitlerjevske koalicije, kar je zgodovinsko dejstvo, na kar moramo biti kot narod in nacija ponosni. Res pa je tudi, da so se tako med vojno kot tudi neposredno po njej dogajali zločini, kakršni se ne bi smeli in gotovo mečejo madež na veliko zmago. Zato razumimo to uporništvo v vsej njeni tragičnosti, v vseh vidikih veličastnosti in v vseh njenih številnih žrtvah. Zavedajmo se številnih bolečih spominov, spoštujmo pravico vsakega do teh spominov in se zavedajmo, da vsi ti spomini terjajo pieteto. 

Za vse nas je bilo ob koncu 20. stoletja poskrbljeno za še eno vojno, vojno, ki nam je bila vsiljena in ki je bila obrambna vojna za našo samostojnost, suverenost in demokracijo. Ob koncu 80-tih in začetku 90-tih let minulega stoletja so se v Evropi, njenem vzhodnem delu, dogajale velike spremembe. Padel je berlinski zid končalo se je obdobje hladne vojne in spreminjale so se družbene in politične razmere in ureditve v bivših državah vzhodnega bloka ali kot smo to govorili v vojaškem jeziku Varšavske vojaške zveze. Velike spremembe so se dogajale tudi v naši bivši skupni državi Jugoslaviji, ki so bile najbolj izrazite in intenzivne prav v Sloveniji, kjer je val demokratizacije bil močan, vendar organiziran in primerno politično voden.
V svojem današnjem nagovoru bom nekoliko več povedal o vojaškem in varnostnem procesu osamosvajanja, saj je tudi današnja razstava namenjena prav tem dogodkom. Izpostaviti želim nekatere pomembne dogodke takratnega časa, ki so bistveno vplivali na razvoj dogodkov.
Gotovo je bila preprečitev mitinga resnice pomembna, saj je to bil jasen odgovor velikosrbski politiki, da ima Slovenija jasno začrtano pot in določen cilj ter da ne sprejema mitingaškega načina urejanja družbenih razmer.
Poskus JLA, da odvzame orožje Teritorialni obrambi ter organom za ljudsko obrambo je uspel le delno, dosegli pa so le, da se je v politiki, TO in Upravnih organih za LO ter milici začela rojevati ideja, kako v času, ko niso bila upoštevana navodila in ukazi takratnega RŠTO, organizirati obrambo v primeru,če bi prišlo do vojaške intervencije JLA. Takoj po zaustavitvi oddaje orožja so pripadniki takratne TO in UO za LO na različne načine začeli vračati že odvzeto orožje iz skladišč JA, državni organi pa so prav tako začeli z nabavo orožja iz različnih virov in na različne načine. Rodila se je ideja o oblikovanju organizirane vojaško varnostne strukture, poimenovane Narodna zaščita, ki je bila kasneje, v mesecu septembru, poimenovana kot MSNZ, ki je delovala v TO in tudi v takratni milici in organih za notranje zadeve. Ta struktura je poskrbela, da je bilo obdobje od maja do oktobra, ko je bil imenovan slovenski RŠTO, ki je bil podrejen Predsedstvu RS, vojaško organizirano, z oblikovanimi enotami TO, za obrambo Slovenije. Začele so se priprave na varovanje plebiscita in organizirane prikaze naše pripravljenosti domači in tuji javnosti, predvsem pa JLA in njenim pripadnikom s ciljem njihove destabilizacije. Spomnimo se postrojev enot TO v Kranju, Mariboru, Kočevski Reki, vojaške vaje PREMIK ter drugih aktivnosti, kjer je bila prikazana oborožitev, njena uporaba in učinkovitost ter pripravljenost poveljstev in enot TO in milice.
Zgodovinsko pomemben in predvsem uspešen plebiscit 23.12.1990 ter nato po temeljitih pripravah začetek usposabljanja prvih slovenskih nabornikov v dveh UC na Igu in Pekrah pri Mariboru. Sledili so pekrski dogodki z jasnim znamenjem, da bo slovensko osamosvojitev potrebno braniti z orožjem, zavedanje, da bodo v tem boju tudi žrtve in nato razglasitev naše samostojnosti ter veselje velike večine državljank in državljanov. Že isti dan so na Primorskem enote JA zapustile vojašnice in naslednji dan se je začela vojna za obrambo Slovenije, katero bomo videli v slikah in besedi na današnji razstavi.
Spoštovani, preden si bomo razstavo tudi organizirano ogledali, mi za zaključek dovolite še nekaj besed. Danes je vsem nam jasno, za koga in za kaj smo se zoperstavili takratni JLA-prav gotovo ZA SLOVENIJO in v obrambo slovenskega naroda. Ne glede na vse pomisleke zaradi takšnih in drugačnih napak, ki pa niso usodno vplivale na končni izid vojne, lahko trdim, da smo bili za obrambo pripravljeni. V vseh teh 25-ih letih je bila in je tudi danes naloga nas vojnih veteranov, da svoje spomine in izkušnje zapišemo ter tako prispevamo ohranjanju spomina na našo obrambno vojno. Trdim, da to počnemo bolj ali manj uspešno in to bomo počeli tudi v prihodnje. Izpostavljam pa tudi vašo vlogo, tako vojaškega muzeja SV kot tudi vas zgodovinarjev vojaškega muzeja, kot strokovnjakov.
In ne samo kot strokovnjakov-zgodovinarjev, ampak tudi vojakov, ki v eni pomembnih vej ali panog zgodovine govorite, pišete, iščete in razstavljate predmete, ki opisujejo in dajejo informacije o tistem času. Zato je poznavanje vojaškega jezika, vojaškega izrazoslovja nasploh pri pisanju in tudi izražanju izrednega pomena. Predvsem pa natančnost izražanja in zapisovanja bi že do sedaj odpravila marsikatere nepotrebne spore, ki so danes prisotni in se izrabljajo za potrebe dnevne politike. Poimenovanje enot, ljudi, ki so sodelovali pri različnih aktivnostih v obrambni vojni ter navajanje njihovih činov in nazivov dolžnosti, kraje ter čas dogodkov-vse to mora biti natančno in pri tem ne sme biti prostora za dvome.
Zavedam se, da ni absolutne resnice. Obstaja pa nekaj, kar imenujemo resnica, ponos, samozavest in navedene vrednote potrjujejo pridobljeno strokovnost. In le spoštovanje ter upoštevanje navedenih vrednot bo vam in vsem nam, udeležencem obrambne vojne za Slovenijo, spodbuda pri javnem zagovarjanju vaših in naših ugotovitev v javnosti in pred ljudmi, ki zaradi političnih in strankarskih ter osebnih interesov izrekajo neresnične trditve o tem najsvetlejšem dogodku v zgodovini uporništva slovenskega naroda!
Hvala.

Vir:ZVVS