Ko govorimo o svoji vojaški zgodovini in vojaški tradiciji, smo Slovenci zadržani in skromni, čeprav nas zgodovina uči, da so se prav s sijajnimi vojaškimi zmagami številnih narodov razvile najbolj demokratične države sedanjega sveta. Slovenija je s svojo Teritorialno obrambo (TO) in Narodno zaščito (kasneje poimenovano Manevrska struktura narodne zaščite-MSNZ) prav gotovo med takšnimi demokratičnimi državami.
TO je bila ustanovljena 20.novembra 1968 in jo najbolj pogosto povezujemo z intervencijo takratne Sovjetske zveze na Češkoslovaško v mesecu avgustu istega leta. Seveda pa so bili pri sprejemu tako pomembne odločitve v zapletenih mednarodnih okoliščinah prisotni tudi drugi razlogi, kot sta bila negotovost na Bližnjem vzhodu in celotna politika uporabe sile v mednarodni skupnosti. Vse te in tudi nekatere druge okoliščine so pomembno vplivale na vsebino in razvoj takratne obrambne politike in razvoj ter vlogo JLA. Gotovo so bili dogodki na Češkoslovaškem politično ocenjevano v tistem obdobju tudi priložnost za krepitev notranje enotnosti in preusmeritev pozornosti iz mednacionalnih napetosti po t. i. brionskem plenumu ZKJ na krepitev obrambne sposobnosti takratne države. Prav gotovo pa se je že takrat začel rušiti mit o obrambni samozadostnosti JLA in uveljavljanje koncepta splošnega ljudskega odpora (SLO) je bil odgovor z daljnosežnimi posledicami. Še posebej smo te pozitivne posledice znali izkoristiti v Sloveniji v začetku devetdesetih let minulega stoletja.
Z novo doktrino SLO je zgodovina republikam ponudila priložnost za lastno organiziranost na obrambnem področju in v Sloveniji je bila ta priložnost najbolje izkoriščena. V njej so odgovorni videli novo priložnost ponovnega zametka slovenske vojske, ki jo je Slovenija izgubila leta 1945. Tako se je, ne glede na njen celotni razvoj, vzpone in padce, prepodrejanja in številne organizacijske spremembe, TO razvila v spoštovanja vredno oboroženo silo. Med samimi pripadniki TO in med prebivalstvom je vse bolj postajala slovenska narodna vojska in le kot taka tudi del Oboroženih sil Jugoslavije. V celotnem obdobju svojega obstoja je dosegala največje uspehe in njene brigade so bile velikokrat razglašene za najboljše v takratni skupni državi Jugoslaviji.
Ob zelo splošnem pregledu nastanka in vloge TO pa je potrebno posebej poudariti pomen izkušenj slovenske partizanske vojske, pridobljene med krvavimi boji z enotami okupatorske vojske. Mnoge izkušnje so kasneje v procesu oblikovanja TO narekovale marsikatere odločitve, ki so bile temelj za organizacijsko-formacijske rešitve, usposabljanje in urjenje v načinu partizanskega načina vojskovanja ter rešitve v zagotavljanju materialne oskrbe štabov in enot TO Republike Slovenije.
Ustanovitev TO Slovenije, modernizacija in ustanovitev kadetske šole za miličnike so bila konkretna dejanja slovenskih oblasti na področju nacionalne varnosti, ki so imela daljnosežne pozitivne posledice, in so dale rezultate v osamosvojitveni vojni leta 1991.Tudi preprečitev mitinga resnice leta 1989, nato še javni prikazi oboroženih enot TO, med katerimi je najbolj izpostavljen postroj v Kočevski Reki decembra 1990, so bili odločni pokazatelji, da bo Slovenija svojo namero, da postane samostojna država, branila z orožjem.
S tem kratkim zapisom nastanka TO želim poudariti njen pomen in vlogo v procesu osamosvajanja Slovenije. Zakaj? Predvsem zato, ker brez oborožene podpore tako pomembni odločitvi, kot je bila osamosvojitev v okviru nekdanje skupne države, le-ta ne bi bila mogoča. n to oboroženo podporo sta zagotavljali TO in slovenska milica.
Ladislav Lipič, generalmajor,
predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo
