Centra za usposabljanje 89. OŠTO Velenje in 891. EPN TO Velenje, enote za posebne namene
21. decembra 2019, je bil za vodstvo Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Velenje, predstavnike 89. ObmŠTO Velenje in člane poveljstva 891. EPN TO enote za posebne namene Velenje poseben, slovesen dan. Ob prisotnosti predstavnikov veteranskih organizacij Celja in Šoštanja ter ostalih gostov je bilo na koči na Slemenu odkrito spominsko obeležje na dogodke leta 1991.
Predsednik OZVVS Velenje Zdenko Brložnik je v uvodu slovesnosti poudaril pomen Centra za usposabljanje 89. OŠTO Velenje, ki je bilo na Slemenu pri Šoštanju. Poudaril je, da je ta lokacija pomenila začetek slovenske vojske in kraj, kjer se je usposabljalo več generacij TO Velenje. Tako so se v 80. in 90. letih, glede na plan usposabljanja usposabljale enote za različne dejavnosti. Malo odmaknjena lokacija je bila za te dejavnosti nadvse dobrodošla. V prvih mesecih leta 1991 tudi domačini niso vedeli, da se je tu usposabljala tudi enota za posebne namene, ki je že v mesecu juniju in juliju 1991 sodelovala v vojnih aktivnostih v Zgornji Savinjski dolini in v bojnem spopadu z motorizirano kolono JLA tudi v Dravogradu.
V nadaljevanju je obudil spomine na te dogodke tudi takratni poveljnik 891. EPN TO enote za posebne namene, major Alojz Hudarin. V nagovoru je prisotnim dejal: »Neverjetno veselo in čustveno doživljam današnji dan, ko smo se ponovno zbrali na lokaciji, na Slemenu, in se po 28. letih srečali pripadniki 891. Odreda TO za posebne namene in poveljstva 89. Območnega štaba TO Velenje, ki nam je leto 1991 in osamosvojitvena vojna za samostojno Slovenijo zaznamovalo življenje za vedno.
Zbrali smo se z namenom, da odkrijemo spominsko obeležje na objektu, kjer je imelo sedež poveljstvo naše enote. V širšem rajonu Učnega centra 89. Območnega štaba TO Velenje pa je bila nameščena naša enota EPN.
Naj navedem nekaj zgodovinskih dejstev, ki počasi bledijo, saj je opaziti, da naša družba nikakor ne najde mesto, ki osamosvojitveni vojni za Slovenijo gre, k temu pa prispevajo tudi nekateri naši vodilni politiki.
V nadaljevanju želim na kratko, pa vendar podrobneje, povzeti dogodke in dejavnosti naše enote, ne zaradi nas, ki se tega še dobro spominjamo, temveč zaradi slovenske javnosti, zaradi tistih, ki za te dogodke vedo in se danes sprenevedajo, za tiste, ki si želijo te dogodke zamolčati in predvsem zaradi mladih, ki jim sedanji izobraževalni sitem zelo malo ali prav nič ne govori o osamosvojitveni vojni za Slovenijo.
Dejstva:
Tudi 891. Odred TO za posebne namene je odigral pomembno vlogo v sklepni fazi razpleta v bojnem spopadu za Dravograd in Koroško.
Položaj 891. Odreda TO za posebne namene oziroma »EPN Sleme«, kot se je enote kmalu oprijelo pogovorno ime, je bil v marsičem drugačen in specifičen. Enota je nastala kot del načrta »Nabava«, ki so ga marca 1991 pripravili v Republiškem štabu TO (RŠTO). Načrt je predvidel ustanavljanje novih enot TO iz rezervnih enot JLA. Enota »EPN Sleme« oziroma 891. Odred TO Velenje za posebne namene je tako začel nastajati v tajnosti od meseca marca 1991 dalje iz velenjskega rezervnega bataljona JLA, ki je štel preko 600 pripadnikov (okoli 800 s pridodanimi enotami). Zanimiv je bil marec 1991 še z enega vidika. Verjetno ne naključno je velenjski rezervni bataljon v sestavi JLA dobil kontrolni vojaški pregled - inšpekcijo GINO (Generalna Inspekcija Narodne Armije), ki je, kot se je kasneje izkazalo, zmotno ocenila razpoloženje in pripadnost takratnih vojnih obveznikov rezervistov v Sloveniji. Od vojnih obveznikov bataljona je bilo v novo enoto izbranih okoli 300. 891. Odred TO Velenje za posebne namene, ki je bil ustanovljen kot specialna mobilna enota za hitro posredovanje na konfliktnih območjih in je postal ena največjih enot v sestavu 89. ObmŠTO Velenje, a je bil hkrati vse do začetka vojne tudi ena najbolj materialno tehnično pomanjkljivo opremljenih enot. Manjkalo nam je vsega. Od uniform in obutve do oznak za kape, zaradi česar je bila enota sprva celo brez kap, sredstev za zveze, predvsem pa je primanjkovalo orožja. Odred je bil prvič sklican na poziv šele 19. junija 1991 in poslan v Učni center Sleme na usposabljanje. Dva dni kasneje se je odred oborožil z lahkim pehotnim orožjem iz Kočevske Reke, ki sta ga v Šaleško dolino v tajnosti prepeljala častnik enote kapetan I. razreda Matjaž Klemenčič in Zoran Iršič, voznik kamiona, ki je bil last Gorenja Servis. Le šest dni kasneje je bil 891. Odred TO Velenje za posebne namene že razporejen na prve bojne naloge.
Odred je dobil 27. junija 1991, ukaz za odhod v Logarsko dolino, kjer naj bi se vključil v prvo bojno akcijo po načrtu » KAMEN« in se priključil ostalim enotam TO v akciji za zavzetje karavle in mejnega prehoda Pavličevo sedlo. Ko smo prispeli do Ljubnega, smo bili ustavljeni. Po treh urah čakanja smo bili obveščeni, da je predhodno razporejenim enotam TO 89. ObmŠTO Velenje v Logarski dolini že uspelo zavzeti mejni prehod in karavlo v Logarski dolini, zato vključitev v akcijo 891. Odreda TO za posebne namene ni bila več potrebna. Kljub temu pa je v Logarski dolini ostala 2. četa Mozirje, ki je bila z ukazom poslana v območje Olševe.
Zaradi nočnega spopada, ki je potekal v Dravogradu v dveh valovih in tudi prvega padlega pripadnika TO iz 28. Mislinjske čete je major Jeromel, poveljnik 83. ObmŠTO Slovenj Gradec, že ob 2.12 uri zjutraj prejel odobritev s PŠTO ZŠP za zaprošeno pomoč iz Velenja.
28. junija ob 3. uri zjutraj sem prejel ukaz za takojšen odhod dela EPN-a v rajon letališča v Turiški vasi pri Slovenj Gradcu za uničenje napovedanega helikopterskega desanta. Poveljstvo odreda, 1. četa Velenje in prištabne enote smo skupaj z nekaterimi koroškimi enotami TO zasedli in zavarovali športno letališče Turiška vas pri Slovenj Gradcu že do 5. ure zjutraj.
Po preklicu nevarnosti helikopterskega desanta sem približno ob osmih zjutraj (8. uri) dobil nov ukaz za premik enote v Dravograd na mariborsko cesto v rejon nebranjene barikade. Enota je bila z ukazom pridodana Korošcem na njihovo prošnjo kot pomoč pri blokadi motorizirane kolone JLA in smo tako spadali pod poveljstvo 83. ObmŠTO Slovenj Gradec. Enota je štela 77 pripadnikov s pretežno pehotno oborožitvijo in enim protioklepnim Armbrustom, ki smo ga prejeli od pripadnika osebnega varovanja poveljnika, majorja Jeromla.
30. junija 1991, je prišla na bojišče v Dravograd tudi četa za ognjeno podporo (ČOP) s komandirjem stotnikom Antonom Planincem na čelu. Enota je bila oborožena z minometi 82 mm in lahkim osebnim orožjem.
Od predpostavljenega poveljstva sem dobil kratko in nedvoumno nalogo - ukaz: » varovati blokado in ne dovoliti preboja oklepnikom, tovornjakom in ostalim vozilom v koloni proti mejnemu prehodu Vič. Skupaj s koroškimi enotami 83. ObmŠTO kolono zadržati za vsako ceno.»
Zaradi bližine mesta in vojašnice zvezne armade, ki je lahko koloni iz Maribora nudila ognjeno in logistično podporo, se je v Dravogradu razvilo eno najbolj kompleksnih bojišč v vojni za samostojnost in neodvisnost Slovenije na območju Zahodnoštajerske pokrajine.
Z vojaško taktičnega vidika je bila barikada postavljena na neprimernem mestu za enote TO, ki so jo branile, saj sta se lahko blokirana kolona JLA na levem bregu n vojašnica Bukovje na desnem bregu Drave medsebojno bojno podpirali, tako s strelivom kot s prehrano in ostalimi sredstvi. Kolono je sestavljalo pet oklepnih bojnih vozil BOV, šest kamionov, pet terenskih vozil, poveljniško vozilo, vozilo za zveze in sanitetno vozilo in je štela 136 pripadnikov. Da je naloga te kolone strateškega pomena za realizacijo sklepa zvezne vlade o zasedbi in zaprtju mejnih prehodov, dokazuje tudi dejstvo, da so bili v poveljstvu kolone kar dva polkovnika in en podpolkovnik. Poveljnik kolone polkovnik Raljević, namestnik poveljnika podpolkovnik Tomić in še polkovnik Filipović. Prva pogajanja majorja Jeromla s poveljstvom blokirane kolone JNA so se pričela tako že 28. 6. dopoldan, vendar poveljnik kolone ni odstopil od zahteve po deblokadi kolone. Postopoma so pripadniki JLA tudi pričeli rušiti barikado, izdelano iz hlodovine in kamionov. Pogajanja so se nadaljevala s poveljstvom blokirane kolone JLA, v katerih smo, poleg majorja Jeromla, sodelovali še poveljnik »EPN Sleme«, Hudarin in moja člana poveljstva Hriberšek ter Domanjko. V primerih pogajanj na sedežu Občine Dravograd sta se nam pridružila še Miroslav Jegrišnik in Matjaž Klemenčič. V tem času so teritorialci tudi z zvočniki na avtomobilu pozivali pripadnike in oficirje JLA k predaji ali umiku, pripadniki JNA pa so nadaljevali z odstranjevanjem in rušenjem barikade. To smo teritorialci zaznavali, ko smo poslušali brnenje strojev in motorjev ter pokanje lesa, ki so ga vlačili z barikade. Enota »EPN Sleme« se je tekom dneva razvrstila po ustreznejših položajih in zaklonih na mestih, na prednjem kraju tik nad kolono, določili smo poveljniško mesto, uredili priročno ambulanto, poveljniški kader pa je izvršil vojaško taktični pregled in oceno sektorja za obrambo barikade.
Robindvor, kot privzdignjen zaselek, od koder je bil dober pregled na mariborsko cesto, je bil izbran za poveljniško mesto, hiše so nudile dobre zaklone. V enoti smo se morali soočiti z dejstvom, da je na levi strani Drave oklepna kolona JLA z dobro oborožitvijo, točno nasproti, na desni strani Drave pa vojašnica Bukovje, tudi z dobro oboroženo posadko in, da se obe posadki vojaško podpirata. V poveljstvo »EPN Sleme« smo morali svoje delovanje prilagoditi tem okoliščinam in vzpostaviti kontakt s sosednjimi enotami. Prvi celovit pogled na situacijo in kolono JLA pa smo v poveljstvu enote «EPN Sleme« dobili šele iz amaterskih video posnetkov terena in kolone, ob 22. uri zvečer na dan prihoda v Dravograd, ki jih je posnel domačin Ludvik Pušnik in nam jih predstavil na svojem domu.
V razvrščanju enote, utrjevanju položajev, raziskovanju in ocenjevanju terena, vendar brez streljanja, je potekal dan do večera. Vseskozi je bila prisotna bojazen, da bodo vojaki JLA z razkopavanjem barikade ustvarili prehod za prodor bojnih vozil in pehote.
Tega dne popoldan, prvič ob 15.22 in drugič, ob 17.07 uri je JLA izvedla tudi dva letalska preleta v nizkem letu Dravograda z letali MIG- 21.
Pred barikado je bila med gradbeno mehanizacijo, avtobusom in drugimi ovirami tudi cisterna PETROL- a. Ni se vedelo ali je prazna ali polna. Vendar, obramba Dravograda je pomembnejša od cisterne. Namestnik poveljnika »EPN Sleme«, kapetan I. razreda Zdenko Hriberšek je ukazal strel z Armbrustom v cisterno, ki je močno zagorela. Armbrust je bil takrat za nas novejše protioklepno orožje. Sicer je bil Armbrust po izvoru nemški ročni netrzajni minomet, ki so ga razvili ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja v nemški firmi Messerschmitt Bölkow-Blohm. Izdelava raketometa se je začela v Belgiji, uporabljale pa so ga predvsem enote ZR Nemčije ter armada Kameruna ter nekaj azijskih držav. Pri nas je raketomet postal znan med slovensko osamosvojitveno vojno ko je teritorialna obramba z njim uničila kar nekaj oklepnikov JLA. Tudi goreča cisterna je bila potrditev o učinkovitosti tega orožja, hkrati pa je bila tudi opozorilo vsem v motorizirani koloni JLA, da smo odločeni, da bomo barikado varovali z vsem sredstvi. To orožje so že dobro poznali oficirji JLA in tudi njegovo ubojno moč, niso pa vedeti, da je bilo v tistem trenutku edino tovrstno orožje s katerim smo razpolagali.
Naslednji dan, sobota, 29. junija mine brez streljanja, zopet s pogajanji na zahtevo poveljstva kolone JLA pri rampi na Mariborski cesti.. Iz »EPN Sleme« v pogajanjih sodelujemo Hudarin, Hriberšek, Domanjko, in poveljnik major Jeromel z namestnikom, načelnikom štaba, Ožbaltom Fajmutom vendar brez uspeha, saj poveljstvo kolone JNA vztraja v svojih zahtevah po deblokadi.
Obrambni položaji za branjenje barikade se okrepijo s prihodom 97. Jurišnega odreda iz 83.ObmŠTO pod poveljstvom kapetana Šišernika, ki se razporedi na položaje skupaj z enoto »EPN Sleme«, 41. protidiverzantski vod pod poveljstvom por. Janeza Planinšca pa izdela minske ovire ob mariborski cesti, ki bi jih aktivirali v primeru prodora vozil JLA.
Levi bok enote »EPN Sleme« nad cesto naj bi ščitila 28. Samostojna četa Mislinje, vendar se je izkazalo, da je bila umaknjena in da je četa razmeščena visoko nad cesto na kmetiji Hauc, od tam do položajev EPN pa je skoraj 2 km nezaščitenega prostora, kar pomeni, da bi se lahko nam vojaki iz kolone JLA prebili za hrbet. Ta prostor so kasneje zaminirali koroški teritorialci.
Omeniti pa moram še izredno dobro in učinkovito sodelovanje s PM Dravograd, saj smo preko zveze in informacij policije, konkretno Zlatka Kljajiča, ki je bil večkrat na mojem komandnem mestu, dobili prenekatero koristno informacijo.
V nedeljo, 30. junija je na položaje v Dravograd prispela še zadnja okrepitev, to je 238. Četa za ognjeno podporo iz 89.ObmŠTO Velenje pod poveljstvom kapetana I. razreda Antona Planinca. Ta je četo najprej razmestil v rajon PM Dravograd, nato pa jo je premaknil v rajon starega gradu.
V torek, 2. julija. smo bili na poveljstvu enote EPN seznanjeni tudi s povelji nadrejenih štabov ( RŠTO, PŠTO), da po izteku premirja oz. ultimata, ki poteče 2. julija ob 16 . uri napademo motorizirano kolono JLA.
Približno ob 15.30 uri sta položaje enot TO pri barikadi v bojnem letu preletela dva para letal MIG 21, ki pa sta odvrgli bombi v strugo reke Drave in ne na položaje enot. Vendar, psihološki učinek delovanja letal je bil dosežen, premirja je bilo konec. Kakšno minuto pred četrto uro se je pričel minometni napad z minometi 82 mm na vojašnico Bukovje, takoj nato pa se je pričelo splošno streljanje vseh enot na položaju in z vseh orožij. Barikada po nekajdnevnem rušenju ni več v celoti zdržala. Skozi prehod v barikadi sta se prebila dva BOV-a in tako pričela obstreljevati položaje TO na Robindvoru. Prvi BOV je bil takoj zadet in je obstal na robu ceste, vendar so nato skozi prehod zapeljali še trije BOV- i. Vojaki iz kolone so poizkusili tudi s pehotnim napadom, ki pa je bil odbit. Koroški teritorialci so imeli v bojnem spopadu tudi nekaj ranjenih pripadnikov.
Približno ob 21.30 uri je skozi barikado zapeljalo sanitetno vozilo JLA z utripajočimi lučmi in sireno. Teritorialci smo razumeli, da želi kolona JLA prenehanje streljanja in da potrebuje pomoč za oskrbo ranjencev. Do sanitetnega vozila smo odšli, major Jeromel v spremstvu poveljnika EPN Sleme Hudarina in oficirjev Hriberška ter Domanjka. Brez daljših pogajalskih razgovorov je bil sklenjen dogovor o prekinitvi spopada ter dogovor o oskrbi ranjencev. Tako ranjeni iz vrst TO (8 ranjencev med koroškimi teritorialci), kot ranjeni vojaki JLA so bili prepeljani in oskrbljeni v Bolnišnici Slovenj Gradec. Ranjence sem ob dveh zjutraj obiskal v bolnišnici tudi sam.
Skupna borba koroških in velenjskih teritorialcev je zaustavila motorizirano kolono JLA in ji preprečila zasedbo mejnega prehoda.
Nepozabni so tudi trenutki ob odhodu enote iz Dravograda. Ob cesti so stali Dravograjčani, nam mahali in vzklikali »bravo Velenjčani«.
Mogoče še samo ena misel. Ne vem zakaj, vendar so v teh letih po osamosvojitvi bili izdani različni zapisi in knjige, ki so opisovali dogodke na Koroškem in Dravogradu. No v kar nekaj njih naša enota 891. EPN TO Velenje, enota za posebne namene ni niti omenjena, kaj šele, da bi bil opisan tudi naš prispevek k blokadi, v pogajanjih in po bojnem spopadu tudi pri predaji motorizirane kolone JLA.
Vsekakor pa je dejstva in vojna dogajanja enot 89. Območnega štaba TO Velenje sedaj preko filmskega, slikovnega in pisanega gradiva mogoče videti v Spominskem centru 91 v Velenju, ki predstavlja Šaleško in Zgornjo Savinjsko dolino v procesih osamosvajanja Republike Slovenije. Vredno si ga je ogledati.
In prav tu na Slemenu je bil 1991 naš drugi dom.
S spominskim obeležjem obeležujemo te dogodke v trajen spomin, tudi zanamcem«, je svoj nagovor prisotnim na slovesnosti zaključil major Alojz Hudarin, poveljnik 891. EPN TO enote za posebne namene Velenje
Velenje, 21. 12. 2019
